pasje zdravje

DNK test za bolezen šar pejev

Kdor čaka, dočaka! Upam. Konec aprila me je razveselila novica, da je dolgo in zelo težko pričakovani DNK test za tipično bolezen šarpejev končno tu. No, ne še čisto, je pa znanstveni članek objavljen v reviji BMC, ena od soavtoric pa je tudi na svojem Facebook profilu objavila krajši povezetek. Trenutno po mojih informacijah test še ni na voljo, bo pa v kratkem in sicer bodo v Evropi testirali na Švedskem, za Ameriko pa (še) ne vem.

Večje kot je CNV število, večje je tveganje za pojav bolezni šar pejev - SPAID.

DNK test nam bo povedal, kolikšno število kopij (CNV) »meatmouth« duplikacije/mutacije ima naš pes. Večje kot je CNV število, večje je tveganje za pojav bolezni šar pejev, ki se od leta 2013 imenuje SPAID (Shar Pei Auto-inflammatory Disease).

Deli: 

Šar pej, gube in genetika

­Pasmo šar pej pesti precej zoprna (milo rečeno) in neozdravljiva dedna bolezen - šarpejska vročica, na kratko FSF (Familial Shar Pei Fever). Glede na izkušnje bi rekla, da je poznavanje bolezni slabo, čeprav informacij ne manjka. Prevečkrat srečam (v živo in virtualno) lastnike šar pejev, ki za bolezen še nikoli niso slišali. Se je res tako težko pozanimati pred nakupom? Google in "shar pei health" navrže ogromno spletnih strani.

Leta 2011 je pravi BUM povzročil članek, objavljen v PLOS Genetics ("A Novel Unstable Duplication Upstream of HAS2 Predisposes to a Breed-Defining Skin Phenotype and a Periodic Fever Syndrome in Chinese Shar-Pei Dogs"), ki je malce osvetlil genetsko ozadje FSF.

A, B in C - zahodni tip šar peja. D - tradicionalni tip šar peja. E - nalaganje mucina (predvsem HA) v dermisu kože - nastanek gub.
Vir slike: Olsson/PLOS Genetics. Creative Commons Attribution 2.5 license.

Deli: 

Vestibularni sindrom

Tarija je pred leti doletela zelo neprijetna reč, ki se strokovno imenuje vestibularni sindrom (ang. canine vestibular syndrome). Poenostavljeno povedano gre za izgubo ravnotežja in ataksijo (nekoordiniranost gibov). Pes ne more hoditi oziroma hodi s težavo, težko vstane, zanaša ga, skratka izgleda kot da bi bil pijan. Do težav lahko pride izredno hitro, v nekaj urah. Vse skupaj je videti grozno in prva stvar na katero lastniki pomislijo/mo, je možganska kap. Pa vendar temu v veliki večini primerov ni tako. Vzrokov za pojav vestibularnega sindroma je več. Med pogostimi je recimo vnetje notranjega ali pa srednjega ušesa, težave s ščitnico, okužbe, novotvorbe, velikokrat pa vzrok preprosto ni znan. Kljub splošnemu prepričanju je možganska kap redka.

Ločimo periferni in centralni vestibularni sindrom. Periferni vestibularni sindrom vključuje strukture v ušesu (notranje, srednje uho), centralni pa možgansko deblo. Kako je vse skupaj potekalo pri Tariju si lahko pogledate tule - Tarijev dnevnik VS.

Deli: 

Vestibularni sindrom - dnevnik

Tari je že pred časom doživel in uspešno prestal vestibularni sindrom (periferni). Ker me je v zadnjih nekaj mesecih kontaktiralo kar nekaj lastnikov katerih psi so imeli podobne težave, je tule prepis mojega oziroma Tarijevega dnevnika prvih dveh tednov od začetka simptomov.
Začelo se je v noči z 9. (nedelja) na 10. oktober 2011. V nedeljo ni jedel, ponoči je začel bruhati, slinil se je, polulal se je na posteljici kjer je ležal (tega on še nikoli ni naredil!), ni mogel hoditi, ker ga je zanašalo in je kar naprej padal.

Ponedeljek 10. oktober: Zjutraj je bil malo boljši, sam je poskusil vstati in hoditi, a ga je še kar zanašalo, poleg tega pa je bil tudi dezorientiran. Glavo je držal postrani - nagnjeno v desno, na desni strani se je tudi močno slinil (delale so se lužice).
Ko se je umiril, sem ga bolj podrobno pregledala in opazila nistagmus - premikanje oziroma sukanje oči sem in tja. Diagnoza - vestibularni sindrom.
Dobil je Phosphorus 30C in približno uro po tem šel sam (!!!) pit. Jesti ni hotel, je pa kasneje samostojno lulal zunaj (aleluja!). Ob poskusu šibanja po vrtu bi padel, če ga ne bi držala. Prav tako je hodil v krogu (v desno) in ni mogel naciljati vrat, zato ga je bilo treba voditi notri. Pred zadnjim večernim lulanjem je še enkrat bruhal. Spal je na svoji postelji in ob prižgani luči.

Torek 11. oktober: Zjutraj je sam pil, lulal in tudi aktivno iskal vodo - to pomeni, da je samoiniciativno poskušal priti v kuhinji do svoje skledice. Prejšnji dan ga je bilo namreč potrebno tja odpeljati. Cel dan se je slinil, enkrat je tudi bruhal.
Zopet je dobil Phosphorus 30C (dopoldan), kasneje je tudi pil, jesti pa še vedno ni hotel. Popoldan je dobil še Tabacum 30C in približno uro po tem se je manj slinil. Noč s torka na sredo je prespal v temi.

Sreda 12. oktober: Zjutraj je dobil Tabacum 30C, opoldne pa je pojedel malo konzervice Hill's ID (z brizgo). Kasneje je dobil še enkrat za jest (isto kot prej), zvečer pa je dvakrat padel po tleh, ko se je hotel stresti. Nistagmus je bil spet hujši.

Četrtek 13. oktober: Stanje je bilo slabše, verjetno zaradi včerajšnjih večernih padcev, morda tudi zaradi slabega vremena. Noč je bila nemirna. Najprej je imel drisko, ki jo je pospremil z nekaj kapljicami sveže krvi, dve uri kasneje pa je moral nujno piti (zdaj že lahko pije samostojno, torej ga ni potrebno držati).
Dopoldan je ponovno dobil Tabacum 30C, kasneje pa je že sedel na vrtu in opazoval okolico - do četrtka je večinoma spal oziroma počival. Zbudil se je le za lulanje in pitje.
Tudi popoldan sta bili na sporedu driska in kri. Za jest je najprej dobil konzervo in probiotike, riža ni hotel, zvečer pa še kuhanega piščanca in bučke (zmiksano in z brizgo).
­
Petek 14. oktober: Ponoči je dobil Phosphorus 30C, zjutraj se je samostojno sprehajal po vrtu, enkrat padel, ampak ga to, za razliko od prejšnjič, ni vrglo iz tira. Tokraten kakec je bil tudi boljši (mehek) in brez krvi (krivim probiotike in domačo kuho).
Nistagmus malce boljši, ob dveh pa je šel prvič na sprehod. In to z velikim navdušenjem, ki ga noge žal niso mogle dohajati. Šla sva do konca ulice in nazaj, prvič je tudi lulal z dvignjeno tačko.
Jesti še vedno ni hotel, je pa pokazal nekaj zanimanja za hrano. S pitjem in lulanjem nima težav, prav tako se je izboljšalo premikanje oči. Ob štirih je šel zopet na sprehod, do konca ulice in nazaj. Bolj počasi. Približno uro in pol po sprehodu pa je zopet samostojno raziskoval vrt.

Petek 15. oktober: Dopoldan spet sprehod do sosedov, potem pa je dobil Phosphorus 30C. Za jest je dobil konzervo. Popoldan spet dva sprehoda in še malo konzerve. Nistagmusa se skoraj ne opazi več (minimalno premikanje).
­

Sobota 16. oktober: Dobil je Phosphorus 30C, šla sva na sprehod, kjer je hodil hitreje kot prejšnje dni, še vedno pa počasi glede na hojo pred to kalvarijo. Pri kakanju je bilo vmes malo krvi, ostalo brez posebnosti.
Popoldan je zopet jedel (konzervo), kakal (brez krvi!) in šel na sprehod. Zvečer je poskušal skočiti na kavč (smo preprečili, da ne bi padel, ampak namen šteje!!!).
­
Nedelja 17. oktober: Dopoldan samostojni sprehod po vrtu in Phosphorus 30C. Popoldan ponovno sprehod po vrtu, kakanje in lulanje (vse samostojno!), za hrano pa je pokazal, da mu smrdi... Se vrača na stara pota...
Zvečer je zopet jedel (z brizgo!), tik pred spanje pa je pojedel dva koščka kuhanega bočnika (goveja župca ekstra zanj!). V noči na ponedeljek je prvič po enem tednu pokakal trden kakec.
­
Deli: 
Subscribe to pasje zdravje