V knjižnico hodim z vozičkom. Tistim za v trgovino. Nahrbtnik je vedno premajhen, poleg tega me skrbi, da bo lepega dne popustil in bodo vse skrbno izbrane (in natlačene) knjige klavrno končale na tleh, po možnosti v luži ali celo v Ljubljanici. Ni za tvegati, pa tudi moj hrbet mi je silno hvaležen in se potihem vsakič klanja vreči na dveh kolesih. Dobesedno, saj je potrebno knjige dat notri in ven. Dvakrat. Do sedaj mi še ni uspelo vozička zapolniti do te mere, da bi bila prisiljena vzeti zraven še nahrbtnik. A nikoli ne reci nikoli. Še posebej ne takrat, ko se lotim polic s kuharskimi knjigami.