2011 v knjigah

V knjižnico hodim z vozičkom. Tistim za v trgovino. Nahrbtnik je vedno premajhen, poleg tega me skrbi, da bo lepega dne popustil in bodo vse skrbno izbrane (in natlačene) knjige klavrno končale na tleh, po možnosti v luži ali celo v Ljubljanici. Ni za tvegati, pa tudi moj hrbet mi je silno hvaležen in se potihem vsakič klanja vreči na dveh kolesih. Dobesedno, saj je potrebno knjige dat notri in ven. Dvakrat. Do sedaj mi še ni uspelo vozička zapolniti do te mere, da bi bila prisiljena vzeti zraven še nahrbtnik. A nikoli ne reci nikoli. Še posebej ne takrat, ko se lotim polic s kuharskimi knjigami.

 
Nekateri pretekla leta ocenjujejo definirajo glede na to, kje so bili, kaj so storili, koga so spoznali. Sama si delam sezname prebranih knjig (in včasih receptov). Leto 2011 so najbolj zaznamovali zmaji, ki so potrebovali več kot pet let, da so prileteli čez lužo.

Prvi meseci 2011 so bili v znamenju fantazijske literature. Za osvežitev spomina in kot priprava na peti del je imelo prednost prebiranje Pesmi ledu in ognja (George R. R. Martin), tudi tokrat seveda v izvirniku. Ko je poleti poštar končno prinesel A Dance With Dragons, je bilo lažje slediti kdo je kje in kam gre.

 
Med čakanjem na ADWD sem začela brati Sago o Zemljemorju (Ursula K. LeGuin)., za katero sem slučajno in čisto ponesreči ugotovila, da obstaja v slovenščini in jo imajo v naši knjižnici. Trenutno čakam na zadnjo knjigo iz sage – Tehanu. Luštno za brat in hkrati žalostno, ko se zaveš, kako zelo je Miyazaki mlajši zgrešil z Gedo Senki.

 
Sledil je krajši skok v svet mačk, natančneje v svet kriminala po mačje. Felidae (Akif Pirinçci) me je navdušil, čeprav sem čisto pasja in prav nič mačja. Tako zelo, da je drugi del (Francis) že rezerviran in nanj res težko čakam.

Pikica na i pred naslednjo dozo fantazije je bilo razočaranje v obliki Deklice, ki je oboževala Toma Gordona (Stephen King). Pričakovala preveč, dobila premalo.

 
Krajši znanstveno fantastični biserček Piknik na robu ceste (Boris in Arkadij Natanovič Strugacky) je nekoliko popravil razpoloženje.

 
Gaimanovo štiriperesno deteljico sem prebrala povsem po naključju. Po pravici povedano nisem pričakovala, da mi bo Cobiss izpljunil kakšno njegovo knjigo. Veselje je bilo zato toliko večje. Najprej Nikolikje, ki je nekje med Pratchettom in Adamsom. Nato Dobra znamenja; zaradi Pratchettovega soavtorstva sem bila skeptična. Neupravičeno, knjiga je pri vrhu moje knjižne lestvice 2011. Še kakšno podobno bi, z veseljem. Coraline. Pravljica za otroke? Tudi prav, mi gre pač na otročje. Priporočam. Pokopališka knjiga je bila malce bolj morbidna (oziroma kakor kdo vzame britof...). Upam da dočakamo nadaljevanje.

 
Sledili so dolga leta težko pričakovani zmaji (A Dance With Dragons), ki sicer niso zelo navdušili, razočarali pa tudi ne. Še vedno je najboljša (in najdaljša?) A Storm Of Swords. Čakam(o) na The Winds Of Winter in A Dream Of Spring.

Practhettov Discworld me še kar pušča ravnodušno. Tudi Trem veščam ni uspelo. Čakam na naslednji prevod.

Zadnjo tretjino leta je prijetno popestrila še Suzanne Collins s prvim (Arena smrti) in drugim (Kruto maščevanje) delom serije Igre lakote. Letos nas čaka tudi filmska verzija prvega dela.

Za prijeten zaključek so poskrbeli Iztrebljevalec duhov, zadnji del iz zbirke Kronika starodavne teme (Michelle Paver), ki je predstavlja soliden zaključek zgodbe. Osvajalec: Imperij srebra (Conn Iggulden), s pomočjo katerega se človek zave, kako blizu so dejansko bili ti konjeniki; in Jagnje: evangelij po Focnu, Kristusovem prijatelju iz otroštva (Christopher Moore), ki, med drugim, razloži od kje kava z mlekom, zakaj je judo imenuje judo in zakaj za veliko noč naokrog skačejo zajčki.

2012 se je, za razliko od lanskega, začelo s Služkinjami (Kathryn Stockett). Zaenkrat obetavno.